Na trgu je na voljo veliko število fotonapetostnih pretvornikov – vendar so naprave razvrščene na podlagi treh pomembnih značilnosti: moči, enosmerne zasnove in topologije vezja.
1. Moč
Razpoložljiva izhodna moč se začne pri dveh kilovatih in sega v megavatno območje. Tipične izhodne moči so 5 kW za zasebne hišne strešne naprave, 10 – 20 kW za komercialne naprave (npr. strehe tovarn ali hlevov) in 500 – 800 kW za uporabo v fotonapetostnih elektrarnah.
2. Ožičenje modula.
Zasnova, povezana z enosmernim tokom, se nanaša na ožičenje PV modulov na pretvornik. V zvezi s tem razlikujemo nizne, večstrunske in centralne pretvornike, pri čemer se izraz "string" nanaša na niz modulov, povezanih zaporedno. Večstrunski pretvorniki imajo dva ali več niznih vhodov, vsak ima svoj MPP sledilnik (Maximum Power Point, glej spodaj). Ti so še posebej smiselna izbira, kadar je PV niz sestavljen iz različno usmerjenih podobmočij ali je delno zasenčen. Centralni pretvorniki imajo le en MPP sledilnik kljub relativno večji izhodni moči. Še posebej so primerni za velike rastline s homogenim generatorjem.
3. Topologija vezja
Glede na topologijo vezja ločimo med eno- in trifaznimi pretvorniki ter med napravami s transformatorji in brez njih. Enofazni pretvorniki se običajno uporabljajo v majhnih elektrarnah, pri velikih fotonapetostnih napravah pa je treba zaradi neuravnotežene obremenitve 4,6 kVA uporabiti omrežje, sestavljeno iz več enofaznih pretvornikov ali trifaznih pretvornikov. Vendar pa transformatorji služijo namenu galvanske izolacije (zahtevana v nekaterih državah) in omogočajo ozemljitev fotonapetostnega modula (potrebno za nekatere vrste modulov). Kadar je le mogoče, pa se uporabljajo pretvorniki brez transformatorjev. So nekoliko manjše in lažje od transformatorskih naprav ter delujejo z večjim izkoristkom.
#BQC# #ESS# #PV inverter#
